NESREČA NIKOLI NE POČIVA

NESREČA NIKOLI NE POČIVA (doživljajski spis)

Med počitnicami sem se s svojim prijateljem Janom namenil kolesarit proti reki Kolpi. Bilo je pozno dopoldne, ko sva se odpravila od doma. Na sredini poti pa se je zgodilo nekaj, česar ne bi nikoli pričakoval.

Vozila sva se po glavni cesti in tisti dan je bil promet kar gost, zato sva morala biti še posebej previdna. Jan je vozil prvi in jaz sem mirno peljal za njim. Nekje na pol poti pa je mimo prehitro pridrvel avtomobil, Jan se mu je želel umakniti, zato je zapeljal s ceste na pesek. Ujel sem le še to, da je zgrmel po klančini navzdol, nato ga nisem več videl. Ustavil sem se in odšel pogledat, kje je. Za veliko skalo sem zagledal njegovo kolo, na katerem je bila kri. Ustrašil sem se, zato sem ga začel klicati: »Jan! Jan!« Zelo sem bil napet, saj sem se bal, da je umrl. V mislih sem si govoril: »Ostani miren! Našel ga boš!« Zagledal sem ga – ležal je v travi. Njegova noga je bila krvava, on pa je bil nezavesten. Ko sem ga zagledal, sem zakričal kot sraka: »Ojoj!« Dal sem ga v položaj za nezavestnega, nato pa začel hitro brskati po torbici za prvo pomoč. Prigovarjal sem si: »Najdi povoj in ustavi krvavitev!« Našel sem ga in Janu previdno povil nogo, v sebi sem se bodril in si govoril, da bi mi za to potezo čestital vsak reševalec. Jan se je počasi prebujal iz nezavesti. Ko sem mu povil nogo, sem takoj poklical reševalce in njegove starše. Reševalci so prispeli kot blisk in še dodatno oskrbeli Jana, meni pa čestitali, ker sem pravilno in zbrano ukrepal. Njegovi starši pa so me objeli in se mi zahvalili za pomoč.

Jan je na srečo hitro okreval. Veliko sva se pogovarjala o tej kolesarski nezgodi, ki si jo bova za vedno zapomnila. Ugotovila sva, da nesreča res nikoli ne počiva.

Žiga, 7. razred