NOVE RAZSODBE KOZLOVSKE SODBE V VIŠNJI GORI

NOVE RAZSODBE KOZLOVSKE SODBE V VIŠNJI GORI

Znajo sedmošolci pretiravati ter si izmisliti nevsakdanje dogodke in smešna imena? Znajo, znajo!
Kar preberite si, kako so razsodili kozlu Liscu, ki je poželjivo po tuji zelenjavi gledal, in Lukežu Drnulji, ki na svojega kozla ni dobro pazil.
Tudi Jurčič se ne bi sramoval takšnih zaključkov svoje slavne humoreske.

RAZSODI JANEZ RITOSMRK

Čez nekaj časa se je po dvorani razlegel glas Janeza Ritosmrka. Gospod Ritosmrk, Lukežev zagovornik, je predlagal, da bi bilo pametno, če bi morala Lukež in njegov kozel podreti vse ograje v vasi, da se kozel ne bi mogel po njih vzpenjati. Kozel pa bi od sedaj naprej moral med potepanjem po vasi obvezno nositi klobuk, poveznjen čez oči, ki bi preprečil poželjive poglede na sosedove zelenjavne vrtove. Celotno ljudstvo se je enoglasno strinjalo s predlogom, in tako je sodnik tudi dokončno razsodil. Lukež in kozel sta podrla vse vrtne ograje v vasi. S klobukom na očeh tudi ni mogel opazovati tuje zelenjave. A Višnjanom se je sčasoma začenjal kozel Lisec s svojim črnim klobukom sila gosposki zdeti. Spoznali so, da se mora takemu elegantnemu kozlu streči kot pravemu gospodu. Prav vsak dan so ga začeli gostiti s sočnimi glavami zelja.
Lepo se je godilo kozlu Liscu od tedaj naprej, ko je klobuk nosil.

Jan M.

RAZSODI VISOKOČELI SODNIK MOZOLJ

Nastopila je pravda kozlovska. Visokočeli sodnik Mozolj je globoko vdahnil in začel: »Ti šmrkljasti Lukež! Ker svojega debelega kozla Lisca ne znaš pasti na svojih zeljnatih rožicah, moraš storiti naslednje: »Za kazen boš vse ograje višnjegorskega vesolja pobarval z zeljem in nanje nataknil resaste klobuke.« Andraž Slamorezec se je skoraj utopil v solzah sreče. Prvi sodnik Pavle Zaropotaj je pogledal proti Mozolju in zapel: »Kaj bo pa kazen za Lisca?« »Lisec debeli, obsojen si na zeljnato glavico. Nosil jo boš do konca svojega življenja in še dlje,« je izpljunil Mozolj.
Zgodbe je konec in Mozolj je počil.

Ožbej

Ilustracija: Lia, 7. razred

RAZSODI JOŽE KOZJEBRADEC

Na sojenju kozlu Liscu sta se na koncu oblikovali dve stranki, ki se nista mogli dogovoriti o kazni. Zato so poklicali še enega starešino iz vasi, Jožeta Kozjebradca, ki je v vasi odločal o zelo pomembnih stvareh. Jože Kozjebradec je živel na koncu vasi v zelo veliki in posebni hiši. Ko so ga poklicali, je prijahal na svojem velikem prašiču. Ljudje so se ga kar precej bali, zato so se mu umaknili s poti, prav tako pa so vedeli, da se mora okopati v reki, da lahko bolje razmisli in pove svoje mnenje.
Jože Kozjebradec je odšel v reko in se zelo dolgo kopal ter razmišljal. Ko je stopil iz reke, je spet zajahal svojega prašiča in rekel takole: »Dragi vaščani, odločil sem se. »Lukež Drnulja, vzel boš moj fotoaparat in šel z njim po vasi ter slikal vso zelenjavo pri vsaki hiši.« Malo je bil tiho, vaščani so se glasno čudili, potem pa je Kozjebradec nadaljeval: »Tvoj kozel Lisec te bo spremljal in opazoval vso zelenjavo sproti. Če bo zdržal celo pot, ne da bi se dotaknil zelenjave, bo pri hiši Andraža Slamorezca dobil za nagrado velik kup njegove zelenjave.«
Andraž Slamorezec je postal ves rdeč v obraz, bil je zelo jezen, ampak se ni upal nič reči. Jožetu Kozjebradcu ni nihče ugovarjal.

Dino

RAZSODI SODNIK ROPOTULJA

Zbrali so se Lukež Drnulja, kozel Lisec, Slamorezec in vsehvalni gospod sodnik z imenom Ropotulja. Le zakaj ga ljudje tako kličejo? In so se zbrali na okrajnem sodišču, da bodo sodbo začeli, nakar pa sodnik začne govoriti o svoji mački, o svojem psu in naposled še o svoji ženi. Ljudstvo se je odzvalo: “Bodite no dobri sodnik, ki ne govori neumnosti. Bodite no dobri.” Drugi del ljudstva pa je začel: “Buuuuuuuuuuuuuuuuuu, buuuuuuuuuuuuu!” Sodnik je postal slabe volje in to ni pomenilo nič dobrega za obtoženca. Sodnik začne: “Dragi moj kozel! Kaj si pa mislil, ko si gledal čez plot? Kako si lahko bil tako naiven?” Kozel pa kar naenkrat začne meketati. Sodnik se začudi: “Kako pa to? Mislil si, da ti to pripada. In kaj potem?” Kozel Lisec pa spet meketa. Kar naenkrat pa sodnik plane v smeh in odgovori kozlu: “Ne bodi no tako kozlovski! Povej mi tako, kakor je bilo.” Kozel ga je upošteval, kar nekaj časa sta se pogovarjala, nato pa sodnik vpraša še Lukeža, kako je bilo. On pove, da je gospod Slamorezec tekel proti kozlu Liscu in ga hotel za hišnega ljubljenčka vzeti. Sodnik mu je verjel. Rekel je Slamorezcu, da bo tudi on kaznovan. Na koncu se je sodnik odločil, da Slamorezec za kazen dobi 10 majhnih in 10 velikih kozličkov, katere bo moral Slamorezec imeti doma kot hišne ljubljenčke, za povrh pa jih bo moral hraniti z najbolj sočno zelenjavo s svojega vrta. Lukež pa je dobil takšno milo kazen, da tudi če je ne bi dobil, bi bilo enako. Moral je biti skoraj ves čas s kozlom Liscem. Ljudstvo je bilo veselo, saj je bil Slamorezec slabo pisan pri ljudeh. Kozel in Lukež sta odhajala iz dvorane in kozel se kar naenkrat obrne, ošabno dvigne glavo in spusti, kar da vsako živo bitje, za konec pa še zameketa in ponosno odkoraka iz sodne dvorane.

Jaka K.

RAZSODI RIBIČ MART ZELENOLOS

Nepričakovano se med ljudstvo oglasi ribič Zelenolos in reče: »Jaz menim, da so vsi trije krivi in jih je potrebno kaznovati, jim pokazati, kaj je prav in kaj narobe. Predlagam, da kozla Lisca in njegovega gospodarja Drnuljo kaznujemo tako, da v petek organiziramo piknik, na katerem bo prisotno vse višnjansko ljudstvo razen treh. Drnulja bo moral v deroči, mrzli, globoki, dolgi in široki reki loviti ribe, stari grešnik, neubogljiv kozel pa jih bo z vozom po stari, zaprašeni, ozki, makadamski cesti pripeljal do nas. Mi pa bomo ribe pekli na vročem, visokem, oranžnem ognju, kjer se bodo ribe slastno zapekle in omamno dišale, da jih bomo z užitkom pojedli. Da pa Drnulji in njegovemu staremu kozlu ne bo preveč dolgčas, jima bo Slamorezec igral na harmoniko, zraven pa pel tako glasno, hrupno in močno, da ga bomo slišali vse do vasi. Oni se bodo zabavali ob ribarjenju in poslušanju poskočnih pesmi, mi pa se bomo basali in mastili s slastnimi, okusnimi in velikimi ribami. Višnjani, ali vam je moja misel všeč, vam ustreza?«
Višnjansko ljudstvo je idejo sprejelo z navdušenim kričanjem in jo z bučnim aplavzom potrdilo.
S tem se je sodba končala, kazen je bila sprejeta, v petek pa se je višnjansko ljudstvo z ribičem Zelenolosom mastilo z okusnimi ribami. Pa tudi grešniki niso bili ravno slabe volje, navsezadnje so se dobro spoznali in postali kolegi, kamerati, celo prijatelji v dobrem in slabem.

Ula

RAZSODI MUZIKANT PEPEK CUKPOZAVNAR

Višnjansko ljudstvo se je prepiralo med seboj in nikakor niso mogli sprejeti skupne odločitve o krivcu in njegovi kazni. Takrat zaslišijo zvok pozavne, ki je bil glasen, vpijoč, cvileče hreščoč in utihnejo. Nastala je smrtna tišina. Oglasil se je Pepek Cukpozavnar: »Jaz takole menim. Lukež Drnulja je tisti, ki je kriv in odgovoren za požrešnost, lakomnost, pohlep in hlastanje svojega Lisca. Njega moramo kaznovati. Pa lekcijo je treba dati tudi kozlu, da si slučajno ne bo mislil, da se, ker je žval, ki nič ne ujme in ne dojame lahko izogne kazni in dela, kar se mu zdi in si poželi. Treba mu je pokazati, kaj sledi, če ti prepovedan sad zadiši. Zato mislim in vam predlagam, da morata skupaj plačati za to. Spomladi, ko treba bo polja v vasi orati, bosta to grešnika storila nam vsem. Vse vrtove, polja in njive v vasi bosta prebrazdala, pa še v sosednje vasi ju pošljemo. Da pa zadeva ne bi šla prehitro v pozabo ali pa iz spomina, jima bo Slamorezec, čigar dlakocepstvo ne pozna meja, ves čas s harmoniko ali pa mehom in glasnim petjem ritem in voljo dajal. Vi, drago moje ljudstvo, pa boste imeli ta dan praznik, dela prost dan. Skupaj bomo vas z zastavami in slavoloki okrasili in si pravo zabavo priredili. Veselja in rajanja ne bo nam falilo. Brazde, ki jih bo črtal, risal in zarezoval kozlasti Lisec in njegov Lukež Drnulja morajo biti enako velike, lepe, krasne, čudovite, skratka popolne. Takole jaz mislim. Ali vam je moja misel pogodu, se strinjate, jo sprejmete?«
Višnjansko ljudstvo je z navdušenjem sprejelo Cukpozavnarjevo idejo in jo potrdilo z glasnim, hrupnim, bučnim, ogromnim aplavzom. Slišati ni bilo le pozavne, špilalo se je s trobento, rogom, fagotom, celo s piščaljo.
Tako je Cukpozavnar sklep tožbe proti kozlu Liscu, Lukežu Drnulji in Slamorezcu zapisal in pismo poslal na Višje mestno sodišče. To je storil zato, da se slučajno ne bi zgodila pritožba in bi vse padlo v vodo.

še enkrat Ula