INTERVJU S PRIMOŽEM VELIKONJO: “TO JE TA POT!”

INTERVJU S PRIMOŽEM VELIKONJO: »TO JE TA POT!«

Primož Velikonja je konec prejšnjega leta dobil laskavo priznanje, saj je postal ime leta na Valu 202. S čim je prepričal? S tem da že več kot desetletje dvakrat mesečno z ekipo reševalcev kočevskega zdravstvenega doma izobražuje predvsem gasilce in policiste, a tudi ostale, o ukrepanju pri zastoju srca. Primož je tisti, ki je dal pobudo za akcijo in jo tudi vodi. A Primož počne še marsikaj – povedano na kratko – dela veliko in s srcem. Na številna vprašanja, ki se navezujejo na njegovo delo, smele načrte in osebnost nam je z veseljem in iskrivo odgovarjal.
Pa še ena zanimivost v zvezi s Primožem. Njegova velika strast je glasba, ki se ji pogosto prepusti kar v svojem snemalnem studiu BearTracks. A to je že tema za nov prispevek, saj Primož tudi h glasbi pristopa profesionalno in predano.

1. Postali ste ime leta 2018 na Valu 202. Iskrene čestitke! Kaj vam pomeni prejeto priznanje?
   Hvala za čestitke. Prijeto priznanje mi pomeni predvsem to, da so ljudje prepoznali pomembnost prepoznave srčnega zastoja, kako pomembno vpliva na preživetje, da takoj začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Vsa ta leta prizadevanj so se strnila v eno točko, a kljub temu sem bil presenečen, da sem bil izbran. Še bolj počaščen sem, ker ime leta izberejo tisti, ki so jih tekom leta poslušalci izbrali za ime meseca. Prejeti takšno priznanje je vsekakor poseben dogodek, ki mi bo pustil življenjski pečat. Verjetno se podobno počuti športnik, ko dobi olimpijsko nagrado.
   Lahko vam še zaupam, da je bil moj favorit dr. Miha Kos, ustanovitelj in vodja Hiše  eksperimentov.

Primož na prireditvi Ime leta Foto: Alan Orlič

2. Lahko na kratko opišete, kaj vse obsega vaše delo.
   Nisem samo reševalec, trenutno opravljam tudi naloge pomočnika direktorja kočevskega zdravstvenega doma, vodim projekt izgradnje satelitskega urgentnega centra, kar za naše področje  pomeni sodobnejše prostore in postopke, od laboratorija, rentgena, dveh kirurških dvoran, opazovalnice. Tretji del je usposabljanje in izobraževanje – en del za laično populacijo, drugi del je za profesionalne ekipe.  Približno  deset let nazaj sem namreč postal mednarodni inštruktor vseh nadaljevalnih postopkov oživljanja za novorojenčke, dojenčke, otroke in odrasle. Na te tečaje prihajajo ljudje, ki se z oživljanjem srečujejo dnevno, tečaj traja tri dni. Zadnji dan kandidate testiramo in če so uspešni, dobijo licenco, ki jo morajo obnoviti vsake tri leta. Na mesec izvedem tri ali štiri takšne tečaje. Ta del me osebnostno tudi najbolj izpopolnjuje.

3. Kako in kdaj ste se navdušili za poklic reševalca?
   To je bilo nekje pri 5-ih 6-ih letih, s prijateljem sva se igrala pred hišo, kjer je bil kombi, ki sva ga preuredila v »reševalno vozilo«, imela sva namišljene paciente, torbo in veliko »intervencij«. Takrat sem prvič začutil nagib za opravljanje tega poklica. Potem se je ta želja pojavljala in izgubljala. Konec 8. razreda pa sem hudo zbolel, razlil se mi je slepič in komaj so me rešili. Takrat je bila ob meni medicinska sestra, ki je imela vse, kar potrebuje človek, ki skrbi za ljudi. Začutil sem, kako pomembno je, da je pravi človek na pravem mestu. Takrat sem si rekel: »To je ta pot!«

4. Kaj je tisto, kar po vaši oceni nujno potrebuje dober reševalec? Kaj pa je pomembno pri intervencijski vožnji?
   Prvo je znanje, potrebuješ ga ogromno, še preden prideš na teren. Menim pa, da najdragocenejše izkušnje dobiš, ko gre zares, ko si prvi na prizorišču in si sam spuščen v boj. Ko sem začel delati kot reševalec na motorju, sem teh izkušenj dobil res ogromno.
   Pri vožnji, sploh če mislimo na vožnjo z motorjem, je pomembno, da kljub adrenalinu ohraniš samonadzor, mirnost in zbranost. Res je potrebno priti čim prej do poškodovanca, ampak ne za vsako ceno. Pomembna je dobra psiho-fizična forma. Kot zanimivost povem, da ima reševalec na motorju vsako leto pred motoristično sezono dvomesečno usposabljanje, da osveži znanje. Trenira cestno vožnjo, vožnjo po poligonu, ravnotežje. Izredno pomemben je pogled – kamor gledaš, tja boš zapeljal. Če pogledaš čez črto, boš šel čez črto. Zelo pomembno pri vožnji je tudi predvidevati, kaj vse se lahko zgodi na cesti. Z dobrim predvidevanjem se prepreči veliko nesreč.

Primož na reševalnem motorju. Foto: osebni arhiv P. V.

5. Svoje znanje reševanja z ekipo reševalcev kočevskega zdravstvenega doma nesebično in z navdušenjem predajate naprej – gasilcem, policistom, pravzaprav vsem, ki so pripravljeni naučiti, kako pomagati pri zastoju srca. Zakaj je tako pomembno, da je čim več ljudi podučenih o prepoznavanju in ukrepanju ob srčnem zastoju?
   Pomembno je, ker možgani ne tolerirajo pomanjkanje kisika. Možgani normalno delujejo, če normalno deluje srce. Ko pride do srčnega zastoja, se srce ustavi in čas se začne odštevati – 4 minute so možgani lahko brez kisika, po 4 minutah nastane nepopravljiva možganska okvara. Tega časa se ne da več nadoknaditi! Recimo: pride do srčnega zastoja, nihče ne ukrepa, reševalci pridejo na prizorišče po 8-ih minutah, še vedno lahko vzpostavijo normalno delovanje srca, težava pa je, da je za možgane prepozno. Na kraju nesreče se lahko prvi znajde kdor koli, velikokrat so to gasilci ali policisti, zato je pomembno, da je čim več ljudi prepozna srčni zastoj in takoj ustrezno ukrepa.

6. Kateri so znaki srčnega zastoja in kako pomagati?
   Človek se zgrudi in je neodziven. Najprej moramo sprostiti dihalno pot (pri odraslem daš eno roko na čelo, dva prsta pod brado in glavo zvrneš nazaj) in nato opazujemo dihanje. Normalno dihanje pri odraslem je 11–20 vdihov na minuto, prsni koš se premika. Pri srčnem zastoju se pogosto pojavi agonalno dihanje – človek odpira usta. Nekateri mislijo, da človek diha, a v resnici ne. Prsni koš se ne premika. To je najpomembnejši znak, ki ga ne smemo spregledati. Kdaj torej začnemo z oživljanjem? Če oseba ne diha, če opazimo agonalno dihanje in tudi ob najmanjšem dvomu, da oseba ne diha. Pokličemo 112. Koristno je vedeti, da prvih 7 minut zadostujejo že samo pravilni pritiski na prsni koš.  Nekoga pošljemo po defibrilator – to je naprava, ki s pomočjo elektrod, ki jih namestimo na prsni koš, sama prepozna motnjo ritma. Naprava se napolni samo, če je potrebno. Preden jo sprožimo, se vsi navzoči umaknemo, saj je zaradi elektrike nevarno stati preblizu. Med enim in drugim pritiskom na gumb za defibrilacijo dajemo dvominutne temeljne postopke oživljanja.

7. Kaj moramo še vedeti, ko kličemo 112 oz. smo prisotni na kraju nesreče?
   Najbolj bistveno je, da poveste, kaj se je zgodilo, potem točen naslov oz. lokacijo. Včasih ljudje zaradi zmede in panike potrebujejo več minut, da povedo, kje so. Prej izvemo naslov, prej se lahko ekipa odpravi na kraj dogodka. Če gre za večjo nesrečo, nas zanima število poškodovancev. Potem nas zanima starost. Zakaj starost? Pri otrocih zdravila preračunavamo glede na telesno težo in če vemo za starost, lahko na podlagi preproste formule izračunamo telesno težo. Če pa vemo za približno telesno težo, lahko zdravila pripravimo že po poti na kraj nesreče. Če gre za prometno nesrečo, je pomembno, da se sporoči, ali se potrebuje pomoč gasilcev.

8. Prihajate iz Ajdovščine. Šolali ste se v Ljubljani, tam ste nekaj časa tudi delali. Zakaj ste se kasneje odločili za delo v Kočevju?
   V Kočevje, natančneje v Štalcerje, me je pripeljala ljubezen. Ko sem prvič šel v Štalcerje, se mi je že v Kočevju zdelo, kod da sem na koncu sveta, potem pa smo šli še malo naprej. (Smeh. Primožu so se obudili spomini na njegov prvi prihod v kočevski konec.) Zdaj sem se navadil in mi je tu super. Vedno sem si želel, da bi živel v kraju, v katerem nisem odraščal. To mi je bil izziv! V Ljubljani pa sem živel le kratek čas. Ljubljana ni zame.

9. Zanimiva nam je vaša ideja o izobraževalnem simulacijskem centru v Kočevju. Nam lahko poveste kaj več o tem?
   Občina si prizadeva, da bi objekt v bližini zdravstvenega doma, ki je v državni lasti, odkupila. Ta objekt bi adaptirali in v njem naredili vrhunski izobraževalni center. Zdaj imam že toliko izkušenj in povezav po celi Evropi, da vem, da bi lahko pritegnili ogromno strokovnjakov. S takim centrom bi ogromno naredili tudi za naše zaposlene in slovensko populacijo. Želim si, da ga postavimo v roku petih let. Ker je tu obširen projekt, se zavedam, da se lahko čas izvedbe tudi podaljša.

10. Kaj vas pri delu najbolj ujezi in kaj najbolj razveseli?
    Ujezi me, da nekomu, če se dela nekaj pomembnega, ni mar, da jemlje stvari na pol. Ujezi me torej polovičarstvo, to mi je tuje. Najbolj pa me razveseli, ko me najde človek, ki sem ga imel na tečaju oživljanja leta nazaj in mi pove, da je znal pomagati pri srčnem zastoju ter se mi zahvali za znanje, ki ga je na tečaju dobil. Takrat vem, da delam prav.

11. Menimo, da v vsakdanjem življenju dobro načrtujete in se znate hitro organizirati. Kako vam to uspeva?
    (Smeh.) Po horoskopu sem tehtnica in včasih imam težave, ko se odločam o čisto vsakdanjih in nepomembnih stvareh. Kadar pa gre za resne stvari, odločitve sprejemam zelo hitro. Na ta način sem se začel odločati zaradi narave mojega dela, svoje naredijo tudi izkušnje. Največkrat pa me vodi notranji instinkt. Pri meni je ta zelo izrazit.

12. Lahko razložite, kaj vam pomaga pri uresničevanju večjih zamisli.
    Ko neke zamisli globoko začutim, si jih lahko tudi zelo natančno predstavljam. In ko si jih natančno predstavljam, se začnejo dogajati. A da se karkoli izpelje, moraš imeti ob sebi ljudi, ki so pripravljeni stopiti s tabo v korak. Sam ne moreš narediti nič. Pomembna je dobra ekipa, prijateljski odnosi in medsebojno zaupanje. Res je to včasih težko, ker smo si zelo različni, a če se družimo in se pogovarjamo, gremo vsi lažje naprej, ciljem naproti.

         Hvala za sodelovanje!

Intervju pripravili: učenci šolskega novinarstva
Objavljeno: april 2019