KAKO JE 7. A UKANIL POLIFEMA?

Kako je 7. A ukanil Polifema?
(domišljijska zgodba)

Nekega dne je 7. A odšel v šolo v naravi na morsko obalo. Ker pa smo zelo navihan in vesel razred, smo se kaj hitro spomnili tudi svojega programa.

Lepega sončnega jutra smo se odločili, da gremo raziskovat. Zbrali smo se v pristanišču. Odšli smo na ladjo in sami odpluli proti odprtemu morju. S seboj smo vzeli hrano in pijačo. Na poti smo videli delfine in različne ribe. V nekem trenutku smo se ustavili, okoli nas se je videlo samo še morje. Pluli smo naprej, minevale so ure, a še vedno ni bilo kopnega na obzorju. Končno smo zagledali otok! Usidrali smo se in s seboj vzeli hrano, pijačo in vrv.

Ilustrirali: Rebeka Novak in Kiani Nia Šertelj

Med raziskovanjem otoka smo kmalu zagledali jamo, ki je bila obdana z jagodičevjem. Ko smo se ji približevali, smo nenadoma zaslišali ropot. Prestrašeni smo iskali zavetje v jami, v kateri smo videli orjaško posteljo in polno ovac. Zadonelo je bum bum bum in v jamo je prikorakal velik stvor z enim očesom in ogromno glavo. Nastala je mučna tišina. Stvor nas je z gromkim glasom vprašal: »Kaj počnete na otoku Kiklopov in v moji jami?!« Mislili smo, da sanjamo, a nismo. Velikan je povedal, da mu je ime Polifem. V jami smo ostali dva dni, ko je Polifem potarnal, da je lačen in da si bo iz nas napravil okusno večerjo. Morali smo ukrepati! Odločili smo se, da bomo Polifemu spekli jagodno pito – to je bil del našega načrta. Rekli smo mu, da bo do odlična sladica in da se mu želimo zahvaliti, ker nas je tako »dolgo in prijazno« gostil. Vse je verjel in premagala ga je radovednost. Vstal je in šel nabrat jagode. Spekli smo mu gromozansko jagodno pito, v katero smo usuli poper, polno popra. Lačnemu Polifemu so se cedile sline. Pograbil je na pol pečeno pito in jo pogoltnil v treh grižljajih. Napeto smo čakali, kaj se bo zgodilo. Kaj hitro sem mu je začelo solziti oko in ni več dobro videl. Pomaknili smo se k skali, ki je zapirala izhod iz jame. Polifem je čudno stopal in odmaknil skalo. Kričal je: »Kaj se dogaja? Moram k izviru sladke vode! Oko me peče!« Naenkrat se je spotaknil in padel. Izkoristili smo priložnost, urno stekli iz jame in poiskali ladjo. Hitro smo odrinili z otoka. Čez nekaj trenutkov smo zaslišali jezen Polifemov krik: »Pazite se me!« V bližino ladje je priletela skala in nas močno zamajala. Potem je vse potihnilo. Bili smo rešeni.

Na ladji smo od utrujenosti zaspali. Po spletu naključij ali mile usode so nas morski tokovi ponesli v pristanišče, iz katerega smo pred dnevi izpluli. Bili smo presrečni, da smo jo dvakrat dobro odnesli. Jezni učitelji nam seveda niso verjeli, kaj se je dogajalo, a njihova kazen je bila seveda nič v primerjavi s tem, kar smo preživeli mi.

Zgodbo napisala: Manca Gorše, 7. razred
Objavljeno: november 2019