ODISEJ NA OTOKU KIKLOPOV
ODISEJ NA OTOKU KIKLOPOV
Grški junak Odisej, ki se je s svojimi tovariši deset let bojeval pred maloazijskim mestom Troja, se želi vrniti na svoj rodni otok Itaka. Z zvijačo je končal vojno, saj so Grki po njegovem nasvetu zgradili velikega lesenega konja, v katerem so za trojanske obzidje pretihotapili vojščake. Troja je padla. Odisej pa pri vračanju domov ni imel sreče, saj je s tovariši dolgo blodil po morju. Nakar so neke noči pristali na otoku Kiklopov, na otoku enookih velikanov. Odisej bo z nami delil to pustolovščino
1. Kako ste se počutili, kot se pristali na otoku Kiklopov?
Stopili smo na kopno, prisotna sta bila tako vznemirjenje kot strah. Nismo vedeli, kaj nas čaka, slutil sem le, da utegne biti pred nami nenavadna pustolovščina.
2. Ali ste vedeli, da ni varno ostati v jami, v katero ste se zatekli?
Vedel sem, da ostati v velikanovi jami pomeni veliko nevarnost za vse nas, a zaželel sem si preizkusiti Polifemovo gostoljubnost. Ostali so hoteli oditi, prigovarjali so mi in me prepričevali, a sam sem se hotel srečati z velikanom iz oči v oči.
3. Kakšno je bilo srečanje s Polifemom?
Grozno! Bil je večji, kot smo si ga predstavljali, bil je krut in v njem ni bilo gostoljubja niti za zrno. Žal se je lotil mojih tovarišev in takrat sem vedel, da ga moramo čim hitreje prelisičiti, saj nas bo drugače vse pokončal.
4. Kako ste se spomnili rešitve, da ste skupaj z vašimi tovariši pobegnili iz Polifemove jame?
Navdih za rešitev sem dobil od Atene, boginje modrosti. Edino Polifem bi lahko premaknil skalo, ki zapira vhod, zato ga nismo smeli ugonobiti. Ponudil sem mu slastno vino, ki pa ga je po nekaj kozarcih uspavalo. Že prej smo ošilili konec Polifemovega kija. Ko pa je velikan spal, smo mu ga razbeljeno ost zarinili v oko. Tulil je od bolečine in izgubil je svoje edino oko.
5. Katere zvijače ste še uporabili?
Velikanu sem rekel, da mi je ime Nikdo. Ko smo ga oslepili, je začel glasno kričati in privabil je pozornost ostalih Kiklopov. Prišli so pogledat, kaj se dogaja, on pa je rekel, da ga je oslepil Nikdo, zato so mislili, da se iz njih dela norca in so odšli.
Zvijačo je bilo potrebno uporabiti tudi pri zapuščanju Polifemove jame, saj je Polifem skrbno pretipal hrbte ovnov, ki jih je vsako jutro spuščal na pašo. S trto smo se navezali na njihove trebuhe. Ukana je bila uspešna. Srečno smo prišli do ladje!
6. Opišite nam svoje občutek ob prihodu na ladjo.
Nisem si mogel kaj, da Polifema ne bi zbodel. Rekel sem mu, da ga je doletela božja kazen za njegovo negostoljubnost. Tedaj pa se je tako razjezil, da je proti nam zalučal ogromno skalo. Na srečo nas ni zadel! Bil sem vesel, da smo preživeli še eno vznemirljivo pustolovščino.
Poustvarjalno besedilo: Katarina Hudobivnik
Ilustracija: Lana Kovač
Objavljeno: oktober 2020
