MOČ BESEDE V OBJEMU KOČEVSKIH HRIBOV

MOČ BESEDE V OBJEMU KOČEVSKIH HRIBOV

V okviru mednarodnega festivala Brati gore je tudi letos potekal literarno-glasbeni dogodek Moč besede v objemu kočevskih hribov, ki ga je v sodelovanju s Planinskim društvom Kočevje pripravila učiteljica Tinkara Hodnik ter sedanji in nekdanji učenci OŠ Ob Rinži. Dogodek se je odvil 12. decembra 2020 v spletni obliki.
Glasba, branje poezije ter navdušenje nad hribi in gorami se je združilo v eno in ogrelo srca udeležencem dogodka. Svoje pesmi so za dogodek zložili tudi učenci sami. Preberete jih lahko v nadaljevanju.

Eva Gorjup: SANJE V VIŠAVAH

Moja glava v višavah živi,
a moje telo nižavno se zdi.
Na hrib zbežati odločim se,
a vsi se mi smeje.
Tam je takšna milina
in daleč naokoli razlega se tišina.

Zmedene misli umirijo se mi
in hrup v glavi vse tišji se zdi.

Malo se od sveta odtujiti skušam,
zato v šoli vse manj poslušam.
Ko v šolo hitim,
samo o hribu mislim,
v gozd po mir si želim.


Katarina Hudobivnik: MOČ NARAVE

Ko na hrib se vzpnem,
me preplavi občutek svobode.
Čist zrak, nič mestnega direndaja,
le jaz in narava!

Ptičje petje, šumenje listja,
pokanje vej, tu in tam kakšna veverica.
Ti pomirjujoči zvoki me spremljajo ves čas.
V gozdu, na hribu,
ali pa zvok čričkov na travniku.

Narava ima čudežno moč.
Vsak, ki ima slab dan ali se želi umiriti,
je dobrodošel in narava ga bo sprejela medse,
a le, če bo tudi on spoštljiv do nje.

Kaya Kočila Hurwits: GORSKA PESEM

Ko gore stojijo,
vetrič piha močno,
a jih oživel ne bo.

Ko pa en listek odpade,
se veter razveseli in
svet se zavrti.

Ko pa jaz stopim na njih,
se čudež zgodi,
gore oživijo,
zvoki narave se v njih prebudijo.

Jaz pa stopam in stopam po gozdu
živali skakljajo, drevesa šumijo
in gorovja srce spet oživi.
Vsa narava z mano bedi.

Vita Premrl: SKRIVNI KRAJ

Tekstura mogočnih sten hribovja
preliva se iz zelenih travnikov do srebrnega skalovja,
nad pašniki čisti zrak se nahaja,
na poteh se gostim drevesom v hladnem vetru krošnja maja.
Ko pokončno stopicljaš po ozki stezici,
ti kristalne solze sladkornih oblakov kapljajo na lici.

Visoko zgoraj se ti zgodaj v jutru sonce nasmiha,
medtem ko te naskrivaj opazuje ptica tiha,
gledaš na levo, na desno, naprej in nazaj,
iščeš postavljeni znak, ki označuje tvoj skrivni kraj.

Končno ga opaziš, s pogledom razjasnjenim ga oplaziš,
odločno hodiš naprej, opotekaš se med labirintom povešenih vej.
Veš že, kaj te čaka, a temu občutku ne ugodi nobena razlaga,
veselje te preplavi, ko ga končno zagledaš,
končno si nazaj, tega se zavedaš.

Širno območje pod ogromnim drevesom se razkriva,
komaj viden je vhod v deblo,
ki ga skoraj popolnoma vlažen mah zakriva.
Lahkotno ga umakneš ter ga potisneš za sabo,
v kotu pogledaš, če se je kaj prikradlo po vabo.
Zasukaš se in zastrmiš v odsev v ogledalu,
kajti veš, da poletje prišlo bo kmalu.

Emrah Lakić: HODI V HRIBE

Gledaš skozi okno, govoriš si,
kako lepe gore, še lepši hribi.
Vsi bi šli hodit v hribe,
potem pa izgovor na izgovor,
ne da se mi, nimam energije.

Hodi v hribe, da slišiš tišino,
hodi v hribe, da vidiš divjino.
Hodi v hribe, tam je dost’ energije,
hodi v hribe, tam so lepe melodije.

Gore so nekaj najlepšega na planetu,
čist zrak, ptičke, ki pojejo o svetu.
Poslušaš tišino, zdi se nemogoče,
ko zaslišiš zvoke iz gorske koče.

Gore so nekaj, kar nas navduši,
sonce, megla – vse to te dvigne,
ko svet se ti zruši.
Dragi ljudje, v hribe pojdite,
pozitivne energije tam se naužijte!